Med pisanjem tega prispevka sem prišel do zaključka, da bom teh 5 ali 10 napak moral opisati drugače, kot sem ga nameraval na začetku. Seveda sem se napak najprej lotil s strokovnega vidika, nakar sem ugotovil, da moram na stvari pogledat preprosteje, ali pa jih vsaj ločiti.

5 najpogostejših napak lastnikov kamer

1. Ko želi kamero uporabiti ugotovi, da ne ve, kje se vklopi Seveda ni imel časa in interesa, da bi si prebral NAVODILA za uporabo kamere.
2. Ko želi kamero uporabiti ugotovi, da ima prazno baterijo. Pa kaj tega hudiča je treba polniti?  (… se dogaja tudi naprednejšim fotografom)
3. Ko želi kamero uporabiti ugotovi, da v kameri nima pomnilniške kartice, ali pa je ta polna. Če pa (baje) gre na kartico zapisat nešteto fotografij (se dogaja tudi drugim fotografom – amaterskim in profesionalnim)
4. Ok, uspelo mu je, baterija je ok, kartica tudi, naredi posnetek, pa je ta neoster, stresen, zmigan, … posledica predolgega časa osvetlitve oz “nemirne roke”. Pa kak je to mogoče, če pa ima vgrajen stabilizator?
5. Jupi. Posnetek je oster, vendar ne tam, kjer bi moral biti … napačna točka izostritve. Ja kako, če pa to čudo samo ostri!!! To je že res, samo vprašanje kje, na kateri točki.

5 najpogostejših napak tistih, ki mislijo, da so fotografi (vem ja, žleht sem)

1. Slabo kadrirana fotografija, slaba kompozicija … kaj je zdaj spet to?

Poglejmo nekaj primerov:

A: fotografiramo morski motiv, horizont poteka točno po sredini fotografije  … to, da morje odteka, ker je horizont nagnjen, je 6.napaka lastnikov kamer
Obstaja pravilo tretjin, kar pomeni, da 2/3 površine fotografije zavzema tisti del, ki je bolj aktualen (npr. super krasni oblaki), 1/3 pa npr morje (ker se na njem nič takega ne dogaja).

B: fotografiramo nam ljubo osebo, ki smo jo seveda postavili točno na sredino fotografije, noge smo ji “odrezali” pri gležnjih, ipd.  Ne, ni tako prav!!!
Ni ga lepšega, če fotografiramo taščo in zraven ujamemo še veje v obliki rogovil, ali pa jo na fotografiji obesimo.

2. Ko smo že pri portretih … Napačna globinska ostrina (prevelika, premajhna). Fajn je (in spodobi se), da je pri portretu ozadje zabrisano, zamegljeno. To dosežemo s pravilno uporabo zaslonke, objektiva in oddaljenostjo fotografiranja.
3. Izravnava beline. Ja, to je takrat, ko so tisti beli listi, ali pa bele stene videti na fotografiji rumene (ali pa zelene, po želji oz od tega, kako smo nastavili WB).
4. Majhne otroke (pa tudi druge ljudi … pa muce, pse in še kaj bi se našlo) fotografiramo v “liniji oči” in ne od zgoraj navzdol.
5.  Fotografija mora biti pravilno osvetljena – ne sme biti niti pretemna, niti presvetla. Če kamera tega ne zna sama narediti, ji moramo pri tem pomagati – ja, zato so fotografi

Ok, zdaj sem ugotovil, da bi lahko bilo teh točk pri vsaki skupini 10 (ali pa še več), pa naprednih fotografov in profesionalcev niti obdelal še nisem. Naj bo za danes dovolj … se nadaljuje (obljubim).

Pa še vrstica za EPP:  Če več kot polovico tega, kar je zgoraj zapisano, ne razumete, se prijavite na naš fotografski tečaj, kjer vam bomo pojasnili vse te pojme. Upam, da ste se pri branju tega zapisa zabavali tako dobro, kot sem se jaz, ko sem ga pisal

Ste se kdaj vprašali, kakšna je razlika med dobrim in odličnim fotografom? Ste dober fotograf(inja), pa bi radi bili odlični?

Pravzaprav je zadeva čisto enostavna. Poglejmo si primer. Vrnili ste se s počitnic, na katerih ste posneli preko 1000 fotografij, od teh jih je kakšnih 500 spodobnih *.  Torej, odločite se narediti projekcijo za prijatelje, na kateri boste prikazali 300 fotografij. Napaka. Od teh 300 jih je 90 kar precej dobrih. Pokažite jim torej 30 zares dobrih fotografij, pa bodo prepričani, da ste full dober(ra) fotograf(inja). Od teh 30 jih je mogoče 10 izjemnih. Kaj mislite, kaj si bodo poleg navdušenja, ki jih bo prevzemalo, mislili, ko bodo gledali teh 10 fotografij? Ja seveda, da ste pravzaprav odličen(na) fotograf(inja).

Pokažite torej svoje samo res odlične ali izjemne fotografije. Seveda jih morate najprej narediti, jih potem med vso množico posnetih izluščiti, kar zahteva nekaj znanja, občutka, samokritičnosti, …

Mogoče najprej velja poskusiti s serijami podobnih posnetkov, iz katerih izberite eno fotografijo, ki je res odlična. Vem, da je včasih to težko, a navsezadnje bi želeli, da nas ljudje imajo za odličnega fotografa? Ali pa se motim?

* Upam, da vaš kriterij za spodobne fotografije ni samo to, da so fotografije ostre, kot včasih opažam pri nekaterih fotografih oz. tistih, ki bi to želeli biti. Za spodobno fotografijo bi morali biti izpolnjeni vsaj tile kriteriji: osvetlitev, ostrina in globinska ostrina, če ne še kaj več.

Obiskali smo poročni sejem v Radencih (22. – 24. januarj) in v Mariboru (20. – 21. februar) ter fotografirali tudi poročni modni reviji. V zvezi s tem ne bi izgubljali preveč besed, saj reportaže iz obeh sejmov najdete na spletnem mestu Mojdan.si, pa tudi na Facebooku se najde kakšna fotka.

Bi pa se ozrli po ponudbi poročnih fotografov, ki so se predstavljali na sejmih.

Najprej nas je presenetilo dejstvo, da se predstavlja pravzaprav zelo malo fotografov, glede na to, da nas je samo v Mariboru kar nekaj. Mar to pomeni, da nimajo/nimamo kaj pokazat, ali obratno, da imajo/imamo pravzaprav že dovolj dela in ne potrebujejo/mo dodatne reklame?

Tudi mi se sejmov nismo udeležili. Smo mnenja, da je najboljša reklama od ust do ust.  Smo se pa po ogledu obeh sejmov odločili, da bomo podražili cene fotografiranja porok. Če že izstopamo po kvaliteti, naj bo enako tudi še pri ceni.

Vsem mladoporočencem, ki bodo letos in v naslednjih letih stopili pred matičarja,  želimo vse dobro, naj vas povsod spremlja sreča in naj vam nasmeh krasi obraz prav vsak dan.

In še v premislek: Ko se boste odločali med široko ponudbo takšnih in drugačnih fotografskih poročnih paketov in ko boste izbirali med ročno izdelanimi albumi iz lesa ali kovine, takrat se spomnite, da albumi sicer so pomembni, a še bolj pomembne so kvalitetne fotografije, ki so v njih.

Marjan Laznik, Fotomedia

Vukovski dol se je prebudil v lepo sončno soboto.  Na domačiji Žmavc so že od zgodnjega jutra potekale priprave, da bo tudi tokratna 4. mednarodna likovna kolonija potekala tako, kot so si zamislili.  Prisrčni pozdravi ob ponovnem snidenju starih znancev, kmalu je na mizi obvezen (odličen) golaž za dobro jutro in v podkrepitev,  za lažje delo.  Še izmenjava najnovejših aktualnih novic in gremo ustvarjat.  Vsak si poišče svoj prostor, eni bolj v samoti, tisti družbe željni pa bolj skupaj.

Kolovratim od enega do drugega, se ustavim, se pogovarjam,  iščem dobre kadre … Malo v šali,  malo zares, se jezim na Gregorja in Palčeca, da sta morala svoj umetniški navdih poiskati na vrhu strmega vinograda. Pa še sonce sije kot za stavo, svetlobe je dovolj za izvoz, da o kontrastih sploh ne govorim. In naj še kdo reče, da je fotografovo delo lahko.

V takšnem delovnem vzdušju pride dan kmalu do tiste točke, ko skupaj sedemo za mizo, h kosilu. Tudi to je odlično, za kar gre zahvala trem “kuharskim mojstrom”; Aliju, Jocotu in Kocki. Vzdušje je enkratno, razigrano se med mizami razlega smeh. Gledam po mizah. Vsako leto nas je več. Še enkrat se potrdi, da dober glas očitno seže v deveto vas.

Težko je vstati od mize, a sonce se počasi poslavlja in delo je potrebno dokončati. Izkoristim dobro svetlobo za še nekaj novih fotografij.

Ko se v mraku ponovno zberemo, Boni potegne na plano violino in dokaže, da ni samo dober slikar, Veljko pa mu ubrano pomaga s “pazdušnim basem”.  In tako naprej, še dolgo v noč, za nekatere celo do jutra …

Tokratne kolonije so se udeležili slikarji:

- Helmut Blažej
- Viktor Šest
- Zoran Ogrinc
- Niko Ribič
- Matjaž Duh
- Veljko Toman
- Mira Uršič
- Laszlo Nemes
- Drago Mom
- Luka Popič
- Boni Čeh
- Gregor Pratneker
- Samo Pajek
- Bogdan Čobal
- Rado Jerič
- Johanna Löffler
- Janko Orač
- Albert Krajger
- Albert Mesner

Včeraj popoldan in danes cel dan, sem na svoj mail prejel ogromno količino el.pošte od ljudi, ki jih ne poznam. Vsem nam je skupno edino to, da smo (bili) kupci na mimovrste .com in smo se prijavili na njihovo mailing listo. Ker liste niso pravilno in dovolj dobro zaščitili je nekdo ugotovil (baje da po pomoti, ker je imel na računalniku virus), da lahko preko njihovega strežnika pošlje elektronsko pošto vsem, ki so pač na tej listi. No, mogoče se je zrinil mimovrste

In potem se je seveda začelo: prosta reklama tistih, ki so se znašli in izkoristili priložnost, do preklinjanja drugih, ki so imeli zasipan mailbox. Da je zadeva res moteča lahko potrdim tudi sam, saj je bilo potrebno preverit ogromno mailov in izločit “prave”. Na to, koliko časa mi je to vzelo, nočem niti pomisliti.

Iz Mimovrste so se sicer opravičili in malo bluzili o tem, kako so odpovedale vse varnostne varovalke, ki jih do sedaj verjetno sploh ni bilo “vgrajenih” in se na koncu “pohvalili”, da so tistemu, ki je imel okužen računalnik, že poslali paket najnovejšega antivirusnega programa. No, lepo bi blo, če bi v opravičilo tudi nam ostalim poslali kakšno malenkost

Naj odgovorim še na na njihovo trditev, da nihče ni prišel do el.naslovov uporabnikov na mailing listi … sam sem jih zabeležil preko 300 … od tistih, ki so na maile odgovarjali, do tistih, ki so imeli vklopljene avtomatične odzivnike.

No, toliko o varovanju podatkov … verjetno si s tem niso naredili dobre reklame. Smo pa zato na www.fotomedia.si zaznali včeraj za 300% povečan obisk. Vsako slabo je za nekaj dobro … baje

Po večletnih neuspelih dogovarjanjih in intenzivnih čustvenih pritisk v zadnjih dneh,  je očetu vendarle uspelo, da me je omehčal in pripravil do tega, da sem rekel “da”.  “Te pa greva na toti Triglav“.

In sva šla. Odpeljala sva se (skoraj) do Aljaževega doma v Vratih, kjer sva pustila avtomobil, nato pa peš naprej mimo znamenitega klina (spomenika padlim partizanom gornikom) po Tominškovi poti v smeri proti Triglavu oziroma proti Domu Valentina Staniča . Nizka oblačnost nama je preprečevala pogled v višave, a nama je bilo obljubljeno, da bo “zgoraj” zagotovo sonce.

Skozi gozd se pot strmo dviga in kmalu sva bila iz začetnih 1015 m pri kamnu, ki označuje višino 1700 m. Po uri in pol hoje gozd postane redkejši, kmalu prispeva do začetka plezalnega dela poti. Potem pa klini in zajle (po slovensko pletenice) – še dobro, da sva imela rokavice.
In potem sonce. Nad nama se pokaže temno modro nebo, desno od naju pa Škrlatica zavita v snežno bele meglice, oblake. Naenkrat se je vse zdelo bistveno lepše. Veselo sem pritiskal na sprožilec fotoaparata in ni mi bilo žal, da ga prenašam s seboj. Sicer sem vzel samo en objektiv, za katerega se mi je zdelo, da bi moral zadostovati, kasneje se je pokazalo, da ne bi bilo slabo imeti tudi še kakšnega drugega, hi hi.

Srečava nekaj planincev, ki se vračajo v dolino. Veliko je tujcev, po govorici sodeč Slovakov, Čehov, Nemcev, Italjanov in drugih. Oče mi pove zgodbo o mahu, za katero pa se kasneje pokaže, da vsaj v področju Triglava očitno ne drži. Nekdo je nekoč v Planinskem vestniku zapisal, da je prijaznost in pozdravljanje v soodvisnosti od mahu. V visokogorju, kjer ga je veliko, se ljudje, kadar se srečajo, pozdravijo in poklepetajo. Po 10 ali 15 minutah gre sicer vsak svojo pot, a ostane občutek, kot da si srečal ali spoznal novega prijatelja. Malo nižje v gorah, se ljudje samo še pozdravijo, v mestu pa skoraj vsak pogleda čudno, če na cesti pozdraviš neznanca. Midva, sva na poti srečala vse vrste ljudi. Žal tudi takšne, ki sploh niso pozdravili oz. odzdravili.

Saj sonce je “fajn”, samo ne v kombinaciji, ko žge na tvojo glavo v popolnem brezvetrju, ti pa natovorjen kot kakšen osel (pravijo, gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor ) korakaš po razbeljenih skalah. Še posebej ne, če se ne počutiš popolnoma zdravega in se tvoj dan začne z napitkom Lekadola. Zato sem se zelo razveselil, ko sem ugledal planinski dom, cilj prvega dne. Seveda se kasneje nisem dal prepričat, da bi šel še do 30 min oddaljenega Begunjskega vrha in je oče šel sam. Jaz pa relaksacija in nabiranje moči za naslednji dan.

Ko smo zvečer posedali pred kočo in opazovali proti Jalovcu, za katerega se je skrivalo sonce, smo zagledali trop kozorogov.  Bilo jih je 6 in mirno so se pasli v naši bližini. Mislim, da je to bilo prvič, da sem to žival videl v naravi. Ta dan sva videla tudi nekaj gamsov, ki jih tudi ni preveč motila prisotnost ljudi.

Ne pomnim, kdaj pred tem sem šel spat ob 21.uri, a očitno je napor in ne najboljša pripravljenost naredila svoje. Dobila sva sobo s “plazmo”, kar v prevodu pomeni, da si ob pogledu skozi okno videl Triglav v vsej njegovi lepoti. Še posebej je bil pogled lep zjutraj, ko je bila gora obsijana od jutranjega sonca.

In potem zajtrk, spet doza Lekadola in pot pod noge. Čez eno uro, sva že na Kredarici, kjer odloživa nahrbtnike in v manjše nahrbtnike zloživa najnujnejše reči: vetrovka, majica za preobleč, pijača, fotoaparat. Ko pogledam proti steni, mi ni popolnoma vseeno. Strmo se dviga kvišku, mene pa bolj kot to, kako bom prišel gor, skrbi, kako bom prišel dol

26.avgusta 2009 ob 9 uri in 10 minut sem pristopil na vrh Triglava in (menda) tako postal čisto pravi Slovenec.
Moj prvi obisk Triglava, očetov 61-ti (ja, prav sem napisal: enainšestdeseti ) Po dolgem času me je ata spet enkrat namlatil, tokrat spet čisto neupravičeno Sem pa zato dobil priznanje, kar tudi ni kar tako.

Pot navzdol (čez Prag) je bila po mojih pričakovanjih. Neutrjenost, pomanjkanje rekreacije, posledično razbolele mišice, potem pa še kolena, pa prsti na nogah, skratka … če se ne bi zavedal, da na nek način moram v dolino, bi verjetno ostal kar nekje na sredini poti. Po moje sem celo porušil rekord v najdaljšem možnem času sestopa

Ko se je na mojem mobilniku izpisala številka +39340xxxxxx si nisem niti v mislih predstavljal, kako bo potekal pogovor. Oseba na drugi strani se je predstavila kot Zvetan, priimek sem preslišal. Povedal je, da si je ogledal moje fotke na spletu, še posebej so mu bile všeč fotke Petye Ivanove, operne pevke, da je tudi sam operni pevec in  da želi, da bi ga fotografiral. Nato še, kdaj lahko pride na fotografiranje v Maribor in, ali obstaja možnost, da bi ga prišel fotografirat v Rim v Italijo. Pričeli so se dogovori, ki sva jih nadaljevala še v naslednjih dneh. Pokazala se je možnost uskladitve terminov za vikend od 22-24.avgusta 2009, padla pa je tudi odločitev, da pride Zvetan iz Nemčije, kjer se trenutno nahaja, v Maribor.

Še ko sem se peljal ponj v Ljubljano na letališče, nisem bil čisto prepričan, da vse skupaj ni kakšna potegavščina
Priletel je z letalom ob 11.10 iz Nemčije preko Zuricha v Ljubljano. Po poti proti Mariboru sva se že pogovarjala kot prijatelja, ki se že dolgo poznata. Povedal mi je, da je po rodu Bolgar, vendar je iz dežele odšel pred 20-timi leti, potem pa je bival v Nemčiji, Avstriji in Švici, sedaj pa živi v Italiji. In še veliko drugih reči.  Da je zelo ponosen na svojega sina, da je za fotografiranje namensko izgubil 5 kilogramov, si kupil nekaj Armanijevih izdelkov in opazil sem, da se blazno sekira, kako bo izgledal na fotkah. Kot mnogi umetniki tudi on preboleva ljubezen svojega življenja, ki pa očitno nima oz. ni imela bodočnosti.

Fotografiranje je za nama, Zvetan Michailov je pravkar na poti v Ljubljano oz. je verjetno že tam. Kot mnogim umetnikom tudi meni godi, če kdo pohvali moje slike ali fotografsko razstavo. Potrditev svojega dela na ta način, pa še nisem doživel. Niti v sanjah nisem pričakoval, da bi kdaj kdo pripotoval toliko kilometrov samo zato, da bi ga fotografiral in to izključno samo s tem namenom. Priznam, da je občutek veliko boljši, kot pri trepljanju po ramenih in poslušanju o tem, kako dober umetnik si.

http://www.zvetanmichailov.com/

Čeprav se imam za zelo tolerantnega in potrpežljivega človeka, me vseeno razburi, ko ob dogovorjenem času zaman čakam na stranke ali sodelavce. Sam raje pridem par minut prej, kot da bi zamujal. Če se vseeno zgodi, da zaradi izrednih razmer zamujam, pokličem in javim svojo zamudo. Tako ne morem razumeti neodgovornosti nekaterih, ki jih ob dovorjenem času ni, ne javijo, da bodo zamudili, ali da jih iz ne vem kakšnega razloga sploh ne bo. Mirno te pustijo čakati.

Zelo pogosto se mi kot fotografu dogaja, da čakam na fotomodele. Verjetno se ne zavedajo, da s takšnim odnosom do dela in (ne)spoštovanja do vseh sodelujočih, ne bodo prilezli daleč.  Nemalokatera mlada deklica si želi postati fotomodel, ko pa dobi priložnost uvidi, da to delo pravzaprav sploh ni lahko. Danes je ponudba zelo pestra, dela pa malo. In če lahko izbiram, zagotovo ne bom vabil tistih, ki sem jih moral čakati.

Na takšne in podobne neprimerne “malenkosti” vas bomo opozorili na delavnici za fotomodele, ki jo bomo v mesecu oktobru organizirali v Mariboru. Seveda bomo spregovorili tudi o drugih zanimivih rečeh, npr. o sklepanje pogodb, avtorskih pravicah, kako se pripraviti na poziranje, kako pozirati, ipd…

Ko smo si v soboto s prijatelji ogledali 1. erotični sejem imenovan Eros & Amor v Celju, smo bili enotnega mnenja: na suho so nas nategnili!!! Večje bede od sejma že dolgo nismo videli in če je organizator imel težave s tem prvim sejmom, bo imel še toliko večje pri drugem. Nas tja zagotovo več ne bo.

Je že res, da so zaradi okrnjenosti (7 avstrijskih razstavljalcev je baje pregnala davčna inšpekcija) znižali ceno vstopnice iz prvotnih 12 EUR na 5 EUR, a je tudi za to ceno bilo na sejmu videti bore malo. Še tam, kjer se je kaj dogajalo, se ni dalo zaradi množice radovednežev (gledalci in morebitni kupci torej niso problem) ničesar videti. Kot da ne bi poznali velikih ekranov, na katerem bi lahko predvajali dogajanje na odru za vse tiste, ki odru niso prišli niti blizu, kaj šele, da bi kaj videli.

Sejem pripravljen brez kakršnekoli domišljije bo šel hitro v pozabo.

V erotični spletni trgovini si lahko ogledate našo ponudbo erotičnih in drugih izdelkov.

Potem, ko so zdravniki končno postavili diagnozo, da je mož neploden, sta se odločila, da poiščeta nekoga, ki bo zaplodil otroka. Tisti dan, ko bi ta oseba naj prišla na obisk, je mož poljubil ženo in rekel, umaknil se bom za nekaj ur. Moški bi moral priti vsak čas.


Pol ure  kasneje je pozvonilo na vratih in kot nesreča pa nikoli ne počiva, je bil to fotograf, ki je hodil po bloku od vrat do vrat in ponujal svoje fotografske storitve.

“Dobro jutro, gospa,” je začel prijazno, “ne poznate me, ampak jaz  sem prišel, da bi…”

“Ni treba pojasnjevati, je žena zardela do ušes. Pričakovala sem vas.”

“A res”, je bil fotograf prijetno presenečen. “Veste, jaz delam prav krasne otroške zadeve…”

“To je tisto, kar si jaz in moj mož tako želiva”, je rekla žena.

“No pa sedite že, prosim. kje bova  začela?”

“Prepustite vse meni”, je  rekel fotograf profesionalno…
“Ponavadi začnem kake dvakrat v kopalni kadi, pa enkrat na kavču in morda še ene par v  postelji. Včasih je prav čudovito tudi na tleh, na tepihu dnevne sobe, recimo; resnično je treba stvar ponoviti večkrat.”

“V kadi, pa na tleh?  Ni čudno, da nama z možem ni uspelo…” se je začudila žena.

“Veste, gospa, tako je s tem, je rekel fotograf. Pravzaprav nihče od nas ne more garantirati, da bo uspelo kar prvič in vsakič. Ampak jaz poskusim več  različnih pozicij in sprožim iz šest ali sedem različnih kotov. Prepričan  sem, da boste presenečeni nad rezultati.”

“Upam samo”, je rekla žena  sramežljivo, “da bova hitro šla skozi…”

“Gospa, pri mojem načinu dela si mora moški vzet čas. Jaz bi rad bil noter in ven v petih minutah, ampak potem bi bili, prepričan sem, razočarani… “

“Ja saj vem”, je gospa kimala  razumevajoče.

Fotograf je odprl kovček, ki ga je nosil s sabo, in izvlekel album s slikami otrok, ki jih je fotografiral. “Tole je bilo narejeno v avtobusu številka štiri, medtem ko je peljal skozi Nove Jarše.”

“O moj bog”, je gospa hrepeneče zavzdihnila in si z robčkom brisala solze.

“In tale dvojčka, poglejte, lepo vas prosim, kako sta čudovita.. ampak z njuno mamo je bilo tako težko delati…”

“A da je bila težavna?” se je začudila gospa.

“Ja, Žal res. Na koncu sem jo moral odpeljati v park, da sem lahko posel opravil, tako kot se šika. Ljudje  so se zbrali okoli in prerivali, da bi videli bolje.”

“A taka gužva je bila?”, je vprašala gospa.

“Ja, pa kar tri ure je trajalo. Ženska je stalno nekaj jamrala in cvilila.”

“Težko sem se zbral. Temnilo se je že in sem moral pohiteti in potem so še golobi začeli, oprostite na izrazu,  srat po moji opremi, tako da sem moral enostavno spakirat…”

“A to mislite resno, da so, hm, kakali po vaši opremi?”

“Ja seveda. No, gospa, zdajle bom pa prinesel trinožnik, da lahko začneva z delom.”

“Trinožnik?”  Gospa je izgledala zelo zaskrbljeno.

“Ja seveda”, je rekel fotograf. “Trinožnik potrebujem, da nanj  postavim svojo mašinco…je prevelika, da bi jo držal med delom.”

“Gospa… gospa… a vam je slabo?”

Čisto običajno jutro. Ura ti kriči: »Dober dan. Vstati bo treba«.
Zakaj že?
Ne briga te, ali zunaj sije sonce, ali je mraz. Ti imaš svoje načrte. Velike načrte.
In kaj narediš, ko se ti nič ne da? Vse kar bi moral narediti preložiš na »drugič«. In potem lepo sanjaš, bluziš v neskončnost in se imaš fajn. Ko te slučajno prime, da bi mogoče pa le uredil reči, ki jih odlašaš, se začneš spraševati, kaj vse bi moral narediti in potem ugotoviš, da je tega kar precej in ker si sistematičen človek, je treba najprej narediti sistemski plan.
In med vsem tem te spet mine volja do vsega. In spet malo bluziš, se prekladaš sem in tja, greš malo pogledat na internet, pa maile, pa spet na internet, pa se ti tudi brskati ne da, greš malo gledat skozi okno, dobiš idejo, da bi mogoče šel na kavo. Že hočeš poklicati enega izmed prijateljev, ko ugotoviš, da je brez veze, ker se ti itak nikamor ne da. Pa še toaleto je treba prej opravit. Tvoja poraščena brada bi se ljubila z brivnikom. Pohotnica. O, danes smo pesniško razpoloženi!? Ampak … kdo se bo zdaj bril. Daj no, ne bluzi. Če ne greš nikamor, se tudi briti ni treba. In prekineš klic.

Spet greš malo na internet, maili … malo bloge pogledat. Pritegne te naslov,  klikneš, da bi prebral zadevo in ugotoviš … kaj že? Da ti ni do tega, ni koncentracije. Spet bluziš po internetu … nič pametnega … vklopiš tv … nič pametnega … vmes začutiš lakoto. Nekaj poješ. Internet, tv, okno, internet, mail … spet si lačen. Hrana. Mogoče bi bil že čas, da se v »cote« vržeš. Tak samo v spodnji majici je malo mrzlo se po stanovanju prekladat. Kaj pa če bi šel nazaj v horizontalo. Ideja ni slaba stari. Se pokriješ. Oči stiskaš skupaj, da bi zaspal. Uspe ti za kakšnih 10 minut. Ma saj se ti »neja da«. Odvlečeš se spet do računalnika, mogoče je že kaj novega na internetu. Al pa je kaki pametni mail »prišo«. Evoga, res je tu. Eh, pa kaj te toti pošilja, to sem že mesec dni nazaj dobo.
Se ti samo zdi, al bi res nekaj v sebe vrgo. In spet ješ.

Živel si pa le!

Kaj se je torej zgodilo leto dni nazaj. Zaradi bolečin sem obiskal zobozdravnika, ki je ugotovil, da gre pravzaprav samo za vnetje in mi vstavil trak. Vsak dan sem moral na menjavo traku in ker se je zadeva zavlekla, sem moral na menjavo tudi čez vikend. Najprej mi je v soboto »zamenjal« trak dežurni zobozdravnik, katerega imena ne vem, potekalo pa je tako, da sem bil v 15 sekundah gotov (čakal sem seveda bistveno dalj časa), ko sem odhajal pa sem imel trak namesto za dlesnimi kar nekje v ustih. V nedeljo sem ponovno obiskal dežurnega zobozdravnika oz. pravzaprav zobozdravnico, katerega imena prav tako ne bi vedel, če ne bi imel še zdaj zaradi nje težav (no, mogoče pa zaradi administratorke, kaj pa vem). Najprej me je vprašala, kateri zob imam za izpulit!? Halo!!! Ok, to smo porihtali, trak mi je zamenjala še kar spodobno in zadevo smo zaključili. Vsaj po moje. Uh, kakšna zmota. To sem ugotovil že pri naslednjem obisku svojega zobozdravnika. Pri prijavi se je začelo pregovarjanje z administratorko o tem, kdo je moj izbrani zobozdravnik, ker v računalniku ob vstavitvi moje kartice kaže, da je to dr. Završnikova. Who the fuck is dr. Završnikova? Tega takrat še nisem vedel.

Seveda revica za steklom ni bila ničesar kriva. Slepo je verjela temu, kar ji je pisalo na monitorju. Meni pa se vse bolj dozdeva, da nas bodo računalniki uničili, namesto da bi nam bili v pomoč. Kot da bi gledal film Mreža. Kmalu se mi bo zgodilo, ali pa kateremu od vas, da bom prišel k zobarju, ali kam drugam, pa po računalniških evidencah sploh ne bom obstajal. Ali pa ne bo obstajal moj zobozdravnik. Ali pa po evidencah ne bom imel zobovja in mi ne bodo imeli kaj popravljati . Ali pa …

Se sprašujete o tem, kar piše v naslovu? Mar računalniki res lažejo. Seveda ne! No, razen če niso bolni. Ampak to je že tema za kak drug prispevek. V tem primeru je očitno, da imajo nekateri preveč pooblastil in da ni urejen postopek spreminjanja podatkov, ali pa ni nadzora nad spreminjanjem podatkov. In še to. Verjamem, da do napake ni prišlo namerno, pač pa iz čiste nevednosti in neznanja.

Današnji blog začenjam z domačo modrostjo. In zahvalo.

In za konec še tole. Premislite: si kdo v vaši službi ali v vaši bližini zasluži zahvalo? Morda se vam zdi »samoumevno«, da partner doma skuha kosilo, opere in zlika perilo? In kdaj ste se mu za to »samoumevno« dejanje nazadnje zahvalili? In kaj še čakate?