Tale prispevek piševa že doma. Nazadnje sva vas obveščala o dogodkih na otoku Ko Phi Phi.
Generalno gledano sva imela veliko srečo z vremenom, saj je veliko popotnikov, ki sva jih srečala jamralo o tem, kako jih 10 ali več dni spremlja dež. Midva razen že omenjenega dneva na Phi Phi-ju in nekaj “plohic”, nič kaj omembe vrednega. Je že res, da je bilo velikokrat oblačno, kar pa nama je bolj kot ne ustrezalo.

Malo sva bila razočarana nad zajtrki, ki so vključeni v ceno sobe v Chaokoh Phi Phi Lodge na Phi Phi-ju in neprijaznostjo osebja. Na veliko  so negodovali tudi drugi gostje, še posebej tisti, ki so za sobo plačali 2000 ali več THB. Kot že omenjeno je to turistični otok, na katerem se, razen če nisi željan poležavanja na plaži, hlajenja s tekočimi zadevami in razen kakšnega izleta z ladjico, nimaš kam dati. Sposodila sva si kajak in se odpeljala na Monkey’s Beach, na kateri so opice (kot je že iz imena razvidno). Po uspešnem “pristanku” na obali (s samo enim preobračanjem kajaka – še dobro, da sva kupila vodotesno torbo za fotoaparate, ipd..), sva doživela prvo presenečenje in sicer so naju napadle opice in nama ukradle najino malico. Slišati je smešno, pa vendar nama v tistem trenutku niti ni bilo. Sva se pa potem toliko bolj zabavala na račun drugih (ja valda), ki so kasneje prihajali na obalo in doživljali podobne napade kot midva.
Kulinaričnih presežkov na otoku nisva doživela (gostilnice – restavracije) , še najboljše so bile ribe, ki sva jih kupila kar na stojnici. Na splosno gledano je bila hrana v gostiscih slabsa (in drazja) kot “na ulici”. Z eno ali dvema izjemama: na Ko Lanti v Seafoodu sva jedla bozansko pripravljeno morsko hrano, pa tudi v Kanchanaburiju sva si oblizovala prste.

Pot sva nadaljevala z ladjico v Phuket, kjer sva ostala naslednjih nekaj dni (Phuket garden hotel). Kot že običajno, sva tudi tukaj najela motor, 150 THB na dan, (kljub dobronamernim opozorilom, da se tu zgodi največ nesreč in da uporabo motorja odsvetujejo) in se potem vozila na oglede v različne kraje. Med drugim sva si ogledala  tudi lepo urejen akvarij, pa znani Patong, seveda vse plaze (itak vse isto zgledajo..hihi), vse razgledne tocke in veliko marketov (trznic).

Vecina Tajcev vozi tako, kot da so v kaksnem od formula teamov. Enako je bilo na najini poti s taksijem na letališče. Za 40 km poti iz Phuketa do letališča sva plačala 550 THB, kar je precej, če vemo, da npr. avtobus za isto relacijo stane 52 THB po osebi oziroma, da v BKK za enako dolgo pot plačaš maksimalno 300 THB. Ker pa sva od prihoda na Tajsko do zdaj postala malo  “razvajena” in predvsem zato, ker se nama ni ljubilo vstajati ob 4.30 zjutraj, da bi prišla na prvi jutranji avtobus ob 5.30, sva se odločila za to možnost. Mimogrede: uslužbenec na recepciji, ki pokliče taksi, si zato zaračuna 50 THB.

Asian Airways naju je odpeljal na prvotno mesto najinega potovanja, Bangkok.

Na letališču naju je hotel taksist kot običajno spet “nategniti”, pa sva mu lepo razložila, da naj kar vklopi taksimeter in da sva na Tajskem  že kar precej časa in veva, kako potekajo stvari.

Khaosan Road. Poiščeva hotel DD INN, za katerega sva po internetu izbrskala priporočila in uspe nama dobiti sobo. Zajtrk je vključen, na vrhu hotela je terasa z bazenom. Vse je super. In ko odloživa prtljago, naju že posrka ulica. Noro. Tajska, Bangkok – ljubezen na prvi pogled.

Naslednji dan se z ladjico odpeljeva do “zadnje postaje – Central” , od kjer je 50m do Skytraina. Z njim se odpeljeva do nakupovalnega sredisca MBK v poslovnem delu Bangkoka. 7 nadstropij trgovinic in trgovin zahteva celega cloveka in veliko casa .
Utrujena se s taksijem vrneva v hotel. Prerekanju s taksisti o vklopu taksimetra se seveda spet nisva uspela ogniti. Po pocitku in ohladitvi pregretih teles v/na hotelskem bazenu greva posedet v lokal na Khaosan Roadu, kar izkoristiva tudi za fotografiranje nakljucnih mimoidocih “modelov”. Privosciva si se zadnjo masazo. Jutri pa domov.

Še zahvala : čevljarski mojster Cimerlajt mi je zalepil razpadle sandale in zdržali so vso dolgo pot. Do živega jim ni prišla ne vlaga, vročina, morska voda, niti potres (100km od Chiang Raia) . Vedno pravim, ni jih čez (stare) mojstre.

Fotografije: Simona Kramberger in Marjan Laznik

Danes zjutraj sva odpotovala z otoka Ko Lanta na znan otok Ko Phi Phi (vsi smo gledali pretresljive posnetke cunamija). Po milji voznje se nam je pokvarila ladja, saj je iztekala nafta in vode ni izcrpavalo iz ladje. Vrnili smo se v pristan, kjer so “mojstri” zadevo popravili v obljubljenih 5 minutah. No, mogoce jih je bilo vec (teh minut), vendar kdo bi se utrujal s tem, ce si na dopustu. No, razen ce se ti mudi naprej. Po ponovnem izplutju se je zedeva ponovila, vendar sele cez dve milji, ko smo bolj konkretno zaceli rezati valove precej razburkanega morja. Sledilo je popravilo kar med voznjo in pojavili so se tudi prvi histericni izpadi, seveda ne od vrlih Tajcev, pac pa drugih potnikov. Tajci niso kazali prevelike vneme za vracanje in pot smo nadaljevali. Ko smo prispeli na Phi Phi sem razumel zakaj. Namrec kar na morju so naredili “preusmeritev” potnikov iz nase ladje na drugo, ki vozi v Phuket. Ne vem sicer kako, vendar pri njih vse deluje. Obcutek imas, da te itak niso razumeli in nimajo pojma, kaj jim hoces dopovedati, potem pa vse poteka kot po maslu.

Koncno sva ga docakala!!! Dez. In to ogromno dezja. Na sanjskem otoku dezuje ze cel dan, zdi pa se, da to nikogar ne moti. Sicer pa, ce takole pogledava nazaj, sva imela sreco z vremenom, saj je veliko drugih nakljucnih popotnikov jamralo o tem, kako jih je marsikje “pralo”.

Kar zadeva Phi Phi … najbolj turisticni kraj do sedaj in seveda z najdrazjimi prenocisci. Posledic cunamija prakticno ni vec videti. Sicer se da tudi tukaj dobiti sobo (za dva) za 300 THB, vendar so malo boljse sobe drazje kot drugog. Drazje je seveda tudi vse ostalo, ni pa neke pretirane razlike. Ce se npr. odpravis na kosilo na trznico, lahko nekatere reci dobis celo ceneje kot drugje. Naprimer najina “priljubljena” jed je riz z jajci, zelenjavo in piscancem (ali skampi). Porcija stane 60 THB. Palacinke z bananami in cokolado – 30 THB. itd.

Upajmo, da bo jutri vsaj malo manj dezja, da malo razisceva otok.

Lep pozdrav iz Tajske.

Fotografije: Simona Kramberger in Marjan Laznik

Pot naju je zanesla priblizno 1400 km na drugo stran. Pristala sva v Krabiju, simpaticnem mestecu na jugu Tajske.
Ze na letaliscu sva ugotovila, da bodo tukaj cene za  tretjino  ali polovico visje … najin  najdrazji  taksi doslej je stal 340 THB  (za cca 15 km). Prenocisce v Chan Cha  Lay-u naju je presenetilo tako s ceno kot izgledom (v pozitivnem smislu), saj sva za enako ceno kot v Chiang Mai-u (200 THB) dobila za 100% boljso sobo. Najslednja tezavica so prevozi, saj na Ko Lanto trajekt ne vozi vec (vozi do konca aprila), ker je konec sezone, avtobusnih povezav ni. Ostane nama minivan, za katerega naju hocejo v prvi agenciji olupati za piclih 900 THB po osebi. V eni od naslednjih agencij se zmeniva za  170 THB po osebi. Razlika, a ne!?

Prebivalci Krabija so vecinoma muslimaskega porekla z veliko bolj “trdo” izgovorjavo, kot npr v Chiang Maiu, kjer je izgovorjava nezna. Prebivalci so tudi temnejse polti, kar je navsezadnje verjetno normalno, glede na to, da se nahajamo “na morju”. Na ulici je malo zensk. Ker imava cas obisceva nekaj vecjih trgovin, v katerih primerjava cene s cenami pri nas. Ugotovitev: ni neke bistvene razlike v ceni, ko gre za kvalitetne izdelke. Najdeva trznico, ki je bogato zalozena z morskimi sadezi in malo nama je zal, da sva pred tem ze jedla v eni od gostilnic. Vrneva se v sobo, pripraviva se za odhod.

Minivan naju pripelje tocno do Lanta New Coconut bungalovov, kjer bova naslednja dva dni, kolikor sva vplacala v naprej (300THB na noc). Bungalovi se nahajajo ob plazi, prostor je, kot je za naju ze v navadi, malo odstekan. Gostitelji so zelo ustrezljivi in ti uredijo prakticno karkoli si zazelis in je za te razmere mozno dobiti.
Kot je ze v navadi, sva najela motor (200 THB na dan) in podrobno raziskala otok. Razvajena z moznostjo prehranjevanja na vsakem koraku, sva ugotovila, da tukaj ni tako velike izbire prehranjevanja na ulici, ki je tudi malenkost drazja, kot sva bila do sedaj navajena. Hecno je, kako te zacne motiti, ker nekaj stane 200 THB vec, ko pa preracunas, pa je to starih 1000 SIT (4 EUR).
Ljudje so tukaj temnejse polti in takoj locis Tajca, ki je tu samo na dopustu . Sedaj so namrec na Tajskem pocitnice in je veliko “domacinov”.

Eh vedno pozabim napisati … oborozila sva se s kremami proti komarjem, teh pa skoraj da ni. Se najvec jih je sedaj tukaj na jugu, pa se to je zanemarljivo in proti pricakovanjem.

Je pa zato veliko vec rib (kdo bi si mislil..hehe) in danes sva si privoscila barakudo, neko belo ribo in skampe. Prijazno gostiteljico (gostilnica Seafood) sva prosila, naj nama vse skupaj naredi tako, kot da bi delala zase. Njami je bilo dobro. To in dve porciji riza (mimogrede, Simona se je zaljubila v riz) in 2 kozarca vina  je stalo 520 THB (2600 sit oz 11 eur).

Zanimivo izgleda (slika spodaj), ko se lepa pescena plaza popoldan spremeni v nekaj cisto drugega. Morje “odtece” in prikazejo se skale in verjetno je tudi to eden od razlogov, da ta otok ni tako “zelo turisticen”. So pa po drugi strani zato na Ko Lanti cudoviti soncni zahodi (ljubitelji navalite).

Mimogrede sva zamenjala se prebivalisce, preselila sva se “v mesto” in sicer naju najlepsa soba na Tajskem doslej stane 500 THB na noc.

Fotografije: Simona Kramberger in Marjan Laznik

Gostujeva v Julie Guesthouse , ki je noro dober plac. Najcenejse prenoscise tukaj stane 70 THB (soba za 5 oseb s skupno kopalnico), najdrazje je 350 THB. Tezko je opisati vzdusje v tem “prenociscu”, ki je prav posebno, tako kot je posebno mesto Chiang Mai. Pravzaprav nama je kar malo zal, da sva vzela povratno letalsko karto in sva vezana na jutrisnji odhod, saj bi tukaj z veseljem ostala se kak dan. Pozna se, da smo visje na severu in zato tudi vrocina ni toliksna, kot je bila npr. v Kanchaburiju. Vreme je prav prijazno, oblacno, na trenutke tudi dezuje, ko pa posije sonce sele obcutis, kaj bi bilo, ce bi sonce sijalo cel dan.

Prvi dan sva si malce ogledala mesto in kmalu ugotovila, da je mesto veliko bolj cisto, veliko vec je evropske hrane in pravzaprav sva imela kar nekaj tezav pri iskanju tajske hrane. Dokler nisva nasla trznice (njami) . Zvecer sva obiskala znani nocni bazar in priznam, da sem po koncu nakupovanja bil kar precej utrujen. Barantanje zahteva svoj davek. Je pa npr. zanimivo, ko ugotovis, da lahko iz prvotne cene 900 thb dobis zadevo tudi za 450 thb ceneje, torej za polovico. Vse skupaj poteka na prisrcen nacin in najboljse je barantati z nasmehom na ustih.

Naslednji dan sva spet najela motor in sva sla v zivalski vrt, v katerem je v nekaksnem amfiteatru sredi zoo-ja, ravno tisti dan potekal rock koncert (potem se pa v Beogradu bunijo zaradi konjev) , kasneje pa se na tempelj Wat Prathat Doi Suthep
na hribu nad mestom. Do njega vodi 300 stopnic in clovek se kar namuci, preden se po tej vrocini povzpne na vrh.
Zvecer sva sla na 2-urno masazo v enega od mnogih bliznjih masaznih salonov.

Tretji dan je bil rezerviran za jahanje slonov, ogled vasi, kopanje pod slapom in splavarjenje na bambusovih steblih. Organiziran izlet, na katerega se splaca iti in je vreden svojega denarja (750 THB/oseba). Bil je cudovit dan, ki nama bo dolgo ostal v lepem spominu.

Danes se spet malo potepava, spet sva bila na masazi in zvecer naju spet caka nocni bazar. Jutri pa naprej proti jugu. Iz Chiang Maia letiva nazaj v BKK, potem pa naprej v Krabi. Od tam pa na otoke, Ko Phi Phi in Ko Lanta.
Spet naju je hotel “en stric” nahecati glede ugodnih nakupov, a se mu zal ni izslo. Smo pa prijetno poklepetali.

Ura interneta stane tukaj med 15 in 25 THB.

Lep pozdrav iz Tajske.

Fotografije: Simona Kramberger in Marjan Laznik