Stockholm – Švedska mlečnopredelovalna družba Lindahl se je v preteklih dneh soočila z nenavadno tožbo. Za grafično podobo novega jogurta, pripravljenega po turškem receptu, so namreč uporabili fotografijo, ki so jo pred tem kupili od ene izmed spletnih agencij. Na sliki pa se je prepoznal nek Grk, ki sedaj od družbe zahteva pet milijonov evrov odškodnine.

Zapletlo se je, ko je Grk Atanasios Varzanakos, ki živi na Švedskem, na fotografiji na jogurtovem lončku prepoznal svojega grškega prijatelja. “Nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem na lončku zagledal podobo osebe, ki jo poznam. Šokiran sem bil, saj gre za mojega prijatelja,” je dejal Varzanakos in dodal, da je o tem takoj obvestil taistega prijatelja.

Ta se je seveda razburil in ni mogel dojeti, kako se je lahko fotografija povsem brez njegove vednosti znašla na “turškem” jogurtu. Posebej ga je razjezilo še dejstvo, da ga je Lindahl uporabil zato, ker naj bi imel izgled tradicionalnega Turka. Grk je ob tem poudaril, da s Turčijo nima ničesar skupnega. Kako bi tudi lahko bilo drugače, saj imata Grčija in Turčija zaradi dolgoletnih sporov precej ohlajene odnose.

Grk je takoj spisal 40 strani dolgo pritožbo in jo poslal direktno na Švedsko. V Lindahlu so bili ob prejemu te neljube pošte domala pretreseni. Kot so sporočili, so sliko kupili od ene izmed spletnih fotografskih agencij, zaradi česar so bili trdno prepričani, da je vse v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov.

(Vir: STA)

Žurnal objavlja prispevek Nataše Medvešček o avtorskih pravicah v elektronskih medijih, kjer navaja tudi mojo izjavo:  “Nekega dne sem na
portalu RTV SLO opazil svojo fotografijo Magnifica, ki pa je bila obrezana tako, da se na njej ni več videl zaščitni znak podjetja. Seveda pod fotografijo nisem bil podpisan niti me za dovoljenje ni nihče vprašal; tudi povezave na mojo stran ni bilo, kaj šele, da bi prejel avtorski honorar.
Ko sem jim poslal dopis, sem dobil odgovor urednika, češ da novinarju v naglici ni uspelo pridobiti avtorjevega dovoljenja. Zadevo so nato reševali odvetniki in na koncu sem prejel denarno odškodnino. Takih primerov je bilo skozi leta še kar nekaj,” razlaga Marjan Laznik iz podjetja Fotomedia.

Žurnal, 30.januar 2010, stran 54-55, avtor zapisa: Nataša Medvešček
Povezava do celotne vsebine v pdf

Kaj so avtorska dela?

Avtorska dela so individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, na primer:

• govorjena dela, kot so govori, pridige, predavanja;
• pisana dela, kot so leposlovna dela, članki, priročniki, študije in računalniški programi;
• glasbena dela z besedilom ali brez besedila;
• gledališka, gledališko-glasbena in lutkovna dela;
• koreografska in pantomimska dela;
• fotografska dela in dela, narejena po postopku, podobnem fotografiranju;
• avdiovizualna dela;
• likovna dela, kot so slike, grafike in kipi;
• arhitekturna dela, kot so skice, načrti ter izvedeni objekti s področja arhitekture, urbanizma in krajinske arhitekture;
• dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja;
• kartografska dela;
• predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave (tehnične risbe, načrti, skice, tabele, izvedenska mnenja, plastične predstavitve in druga dela enake narave).

Kaj ni varovano kot avtorsko delo?

Kot avtorsko delo niso varovani:

• ideje, načela, odkritja;
• uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja;
• ljudske književne in umetniške stvaritve.

Kdo velja za avtorja?

Avtor je fizična oseba, ki je delo ustvarila. Avtor je praviloma tisti, čigar ime, psevdonim ali znak je na običajen način naveden na izvirniku ali pri objavi dela.

Kaj je izkoriščanje avtorskega dela?

Kot produkt človekovega duha je avtorsko delo nematerialna dobrina, ki pa jo je možno z določenimi postopki reproducirati v telesni obliki (izdelava kopij) oziroma netelesni obliki (priobčitev javnosti) ali predelati v novo avtorsko delo (prevod, adaptacija), čemur pravimo izkoriščanje avtorskega dela.

Kaj je avtorska pravica?

Avtorska pravica je skupen izraz za številna upravičenja, ki avtorju zagotavljajo uresničevanje premoženjskih (materialnih) in osebnih (moralnih) interesov v zvezi z izkoriščanjem avtorskega dela. Delimo jih na materialne avtorske pravice, moralne avtorske pravice in druge pravice avtorja.

Kaj so materialne avtorske pravice?

Materialne avtorske pravice dajejo avtorju monopol nad posameznimi oblikami izkoriščanja avtorskega dela (pravica do reprodukcije, pravica do javnega izvajanja itd.). Avtor bo svoje materialne interese uresničil tako, da bo sam izkoriščal svoje delo ob izključitvi vseh drugih, ali da bo dopustil izkoriščanje svojega dela komu drugemu proti plačilu.

V zadnjem času se materialne avtorske pravice ne nanašajo več zgolj na izkoriščanje avtorskega dela, ampak tudi na določene oblike razpolaganja s primerki avtorskega dela (pravica distribuiranja, pravic dajanja v najem).

Kaj so moralne avtorske pravice?

Moralne avtorske pravice predstavljajo duhovno vez med avtorjem in njegovim delom. Moralne avtorske pravice zagotavljajo avtorju uresničevanje moralnih interesov v zvezi z njegovim delom, tudi če je pravico do izkoriščanja dela prenesel na drugo osebo.

S pomočjo moralnih avtorskih pravic bo avtor lahko zahteval, da se na vsakem primerku avtorskega dela ali ob vsaki javni priobčitvi avtorskega dela navede njegovo ime, se uprl skazitvi ali okrnitvi svojega dela itd.

Kaj so druge pravice avtorja?

Poleg materialnih avtorskih pravic obstajajo še premoženjska upravičenja, ki niso monopolne narave, temveč avtorju zagotavljajo zgolj denarno nadomestilo (sledna pravica, pravica javnega posojanja) ali kak drug premoženjski interes (pravica dostopa).

Kako postane avtorsko delo varovano?

Avtorska pravica pripada avtorju na podlagi same stvaritve dela, zato ni potreben noben postopek, da bi bilo delo avtorskopravno varovano. Primer: ko pisatelj napiše roman, je njegovo delo že varovano in ima na njem avtorsko pravico. Avtorska pravica traja za avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti.

Kaj so sorodne pravice?

Sorodne pravice so pravice fizičnih ali pravnih oseb, ki s svojim prispevkom omogočajo, da so avtorska dela dostopna širši javnosti. Imetniki sorodnih pravic so izvajalci, proizvajalci fonogramov (zgoščenk, magnetofonskih kaset itd.), filmski producenti, RTV organizacije, založniki in izdelovalci podatkovnih baz. Sorodna pravica traja praviloma 50 let od njenega nastanka.

Kako se pridobi pravica do uporabe avtorskih del?

Pravica do uporabe (izkoriščanja) avtorskih del se praviloma pridobi z avtorsko pogodbo, sklenjeno neposredno z avtorjem ali z ustrezno kolektivno organizacijo avtorjev, ki zastopa avtorje določene vrste avtorskih del.

Kdaj je uporaba avtorskih del prosta?

Zakon dopušča izjeme, ko je uporaba avtorskih del prosta (npr. za potrebe obveščanja javnosti, za potrebe pouka idr.), to je brez avtorjevega dovoljenja in brez plačila honorarja avtorju. Prosto je tudi reproduciranje (kopiranje, presnemavanje) avtorskih del v največ treh primerkih za privatno uporabo fizičnih oseb ali za lastno uporabo znotraj nekaterih javnih ustanov (arhivi, knjižnice, šole).

Za ublažitev škode, ki jo avtorji utrpijo s prostim privatnim reproduciranjem njihovih del, jim zakon priznava posebno pavšalno nadomestilo, ki so ga dolžni plačati proizvajalci oziroma uvozniki proizvodov, ki omogočajo množično kopiranje in presnemavanje avtorskih del.

Kaj je zakonita licenca?

Zakon pozna tudi primere, ko je uporaba avtorskih del dopustna brez avtorjevega dovoljenja, vendar je uporabnik dolžan plačati denarno nadomestilo za uporabo dela (ponatis že objavljenih člankov v periodičnem tisku, objava odlomkov književnih del v čitankah), kar imenujemo zakonita licenca.

Kaj je kolektivno upravljanje avtorskih pravic?

Kolektivno upravljanje avtorskih pravic omogoča avtorjem in drugim imetnikom pravic bolj preprosto in učinkovito upravljanje pravic v razmerah množičnega koriščenja njihovih del, uporabnikom pa enostaven dostop do zakonite uporabe številnih del. Posebej za ta namen se ustanovijo kolektivne organizacije avtorjev, ki nastopajo kot kolektivni zastopnik avtorjev določene vrste del (glasbenih, književnih, avdiovizualnih itd.) iz vse države.

Na podlagi recipročnih sporazumov med ustreznimi kolektivnimi organizacijami iz različnih držav je omogočeno kolektivno upravljanje pravic domačih avtorjev v tujini in tujih avtorjev pri nas. Domačim uporabnikom avtorskih del je na ta način omogočen dostop do repertoarja del avtorjev tako rekoč z vsega sveta.

Kdo je v Sloveniji pristojen za avtorskopravo?

Urad RS za intelektualno lastnino je pristojen za pripravo zakonodaje s tega področja, za izdajo dovoljenj kolektivnim organizacijam za opravljanje njihove dejavnosti ter za nadzor nad njihovim zakonitim delovanjem.

Do sedaj je izdal dovoljenje Združenju avtorjev in nosilcev malih in drugih avtorskih pravic Slovenije (Društvo ZAMP Slovenije) za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodov, Združenju skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije (Združenje SAZAS) za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe ter Zavodu za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (Zavod IPF) za kolektivno upravljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov na fonogramih.

Urad je izdal tudi dve začasni dovoljenji, in sicer Avtorski agenciji za Slovenijo (AAS) za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic v primeru privatnega in drugega lastnega reproduciranja, ki se je nanašalo le na pobiranje nadomestil, medtem ko je bilo njihovo razdeljevanje v pristojnosti posameznih kolektivnih organizacij in reprezentativnih združenj (dovoljenje je prenehalo veljati dne 1.7.2006), ter Združenju SAZAS za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, ki velja do ustanovitve ustrezne kolektivne organizacije.

Vir: Urad RS za intelektualno lastnino

Ena izmed stvari, ki me resnično motijo, je nespoštovanje avtorskih pravic. Z razmahom interneta se je ta problem samo še razširil, saj je na netu ogromna količina materiala, za katerega večina misli, da ga lahko prosto uporablja v takšne in drugačne namene, ne da bi pridobili avtorjevo soglasje, ali bi, bognedaj, za uporabo plačali avtorju nadomestilo. Omejil se bom na fotografije in rad bi vam zaupal svoje izkušnje, ko sem ugotovil, da so mi fotke tako ali drugače odtujili oz. brez dovoljenja objavili.

Začelo se je s tem, da sem si omislil spletno stran, ki danes vsebuje okoli 14.000 fotografij. Največ fotografij je z različnih prireditev, saj sem na začetku to največ fotkal. Fotografije, ki jih objavljam v galeriji sem pomanjšal tako, da najdaljša stranica meri 500 pikslov, saj sem menil, da bo na ta način fotografije teže uporabiti za bolj kvaliteten tisk (kar je mimogrede zmotno mišljenje), vsaka fotka pa je opremljena še z napisom ali logotipom.

Kmalu sem opazil, da so se moje fotke pojavile v različnih forumih in drugih spletnih straneh, kar pa sem še nekako toleriral. Zakaj danes tega ne želim več tolerirati, vam bom pojasnil kasneje. 

Nato sem nekega dne na spletni strani RTV Slovenija opazil svojo fotografijo Magnifica, ki je bila za pikico na i še obrezana, tako da je bil odstranjen logotip, pod fotografijo pa tudi nisem bil podpisan. Pobrskal sem po spletni strani in našel še dve objavi, pri katerih je bila uporabljena moja fotografija. V obdobju od decembra 2004 do aprila 2005 so torej 3 krat brez kakršnega koli soglasja objavili mojo fotko. Poslal sem e-pošto na RTV in čez nekaj dni prejel odgovor, v katerem se mi odgovorni urednik opravičuje in navaja, da novinar v naglici ni uspel pridobiti soglasja. Smešno ne, se tudi vam tako zdi? Ker takrat še nisem imel izkušenj, sem poiskal odvetnika, pravzaprav odvetnico v Mariboru, ki pa je namerno ne bom imenoval. Seveda kot mnogi odvetniki ni imela posebnih izkušenj z avtorskimi pravicami in najini sestanki so potekali tako, da sem jaz njej svetoval in ji pojasnjeval o avtorskem pravu, namesto da bi bilo obratno. Za svetovanje mi je še preden sva se začela pogovarjati zaračunala 25.000 SIT, ne oziraje se na to, kakšen bo rezultat. No, kakorkoli že, rezultat je bil pozitiven, saj so se odgovorni na RTV Slovenija zavedali in tudi priznavali svojo kršitev, vprašanje je bilo samo, kakšna je višina honorarja oz. nadomestila za uporabo fotografije. Končni obračun je pokazal, da je plačano nadomestilo komajda zadostovalo za stroške (slabo) opravljenega dela odvetnice. Ena izkušnja več.

Potem se je nekajkrat zgodilo, da so bile fotke objavljene v različnih časopisih, kar pa sem sam uspešno razrešil. Ni vprašanje, zakaj se to tako pogosto dogaja, saj je izračun zelo preprost. Časopis poišče fotke na netu in jih uporabi za objavo. Vzemimo, da je običajen honorar za objavo 5.000 SIT. Recimo da jim uspe objaviti 100 fotk, za katere ne plačajo honorarja, to je torej 500.000 SIT (plusa). Potem se najde en tečen tip kot sem jaz in jim zatežim zaradi objave. Plačajo mi honorar povečan za 200% (po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah). Še vedno so za 490.000 SIT v pozitivi. Svetujem vam, da naslednjič, ko boste v kakšnem časopisu občudovali svojo fotografijo, katero so vam ukradli s spletne strani, premislite o tem. In ukrepate! Samo s skupnimi močmi nam bo uspelo izboljšati trenutni kaos na tem področju.

Dolgujem vam še pojasnilo, zakaj NE želim PRIKAZA svojih fotografij na drugih spletnih straneh (lahko naredijo povezavo – link – na mojo stran oz. na posamezno fotografijo). Zakaj? Preprosto zato, ker si bom nekega dne na svoji spletni strani, ki je mimogrede ena izmed bolje obiskanih strani v naši državi, omislil oglaševanje. In takrat bo še kako pomemben vsak obisk oz. ogled.

Preberite tudi: Osnovni podatki o avtorskih in sorodnih pravicah