Potovanje na Tajsko – počasi proti domu

Ko Phi Phi

Tale prispevek piševa že doma. Nazadnje sva vas obveščala o dogodkih na otoku Ko Phi Phi.
Generalno gledano sva imela veliko srečo z vremenom, saj je veliko popotnikov, ki sva jih srečala jamralo o tem, kako jih 10 ali več dni spremlja dež. Midva razen že omenjenega dneva na Phi Phi-ju in nekaj “plohic”, nič kaj omembe vrednega. Je že res, da je bilo velikokrat oblačno, kar pa nama je bolj kot ne ustrezalo.

Malo sva bila razočarana nad zajtrki, ki so vključeni v ceno sobe v Chaokoh Phi Phi Lodge na Phi Phi-ju in neprijaznostjo osebja. Na veliko  so negodovali tudi drugi gostje, še posebej tisti, ki so za sobo plačali 2000 ali več THB. Kot že omenjeno je to turistični otok, na katerem se, razen če nisi željan poležavanja na plaži, hlajenja s tekočimi zadevami in razen kakšnega izleta z ladjico, nimaš kam dati. Sposodila sva si kajak in se odpeljala na Monkey’s Beach, na kateri so opice (kot je že iz imena razvidno). Po uspešnem “pristanku” na obali (s samo enim preobračanjem kajaka – še dobro, da sva kupila vodotesno torbo za fotoaparate, ipd..), sva doživela prvo presenečenje in sicer so naju napadle opice in nama ukradle najino malico. Slišati je smešno, pa vendar nama v tistem trenutku niti ni bilo. Sva se pa potem toliko bolj zabavala na račun drugih (ja valda), ki so kasneje prihajali na obalo in doživljali podobne napade kot midva.
Kulinaričnih presežkov na otoku nisva doživela (gostilnice – restavracije) , še najboljše so bile ribe, ki sva jih kupila kar na stojnici. Na splosno gledano je bila hrana v gostiscih slabsa (in drazja) kot “na ulici”. Z eno ali dvema izjemama: na Ko Lanti v Seafoodu sva jedla bozansko pripravljeno morsko hrano, pa tudi v Kanchanaburiju sva si oblizovala prste.

Phuket

Pot sva nadaljevala z ladjico v Phuket, kjer sva ostala naslednjih nekaj dni (Phuket garden hotel). Kot že običajno, sva tudi tukaj najela motor, 150 THB na dan, (kljub dobronamernim opozorilom, da se tu zgodi največ nesreč in da uporabo motorja odsvetujejo) in se potem vozila na oglede v različne kraje. Med drugim sva si ogledala  tudi lepo urejen akvarij, pa znani Patong, seveda vse plaze (itak vse isto zgledajo..hihi), vse razgledne tocke in veliko marketov (trznic).

Vecina Tajcev vozi tako, kot da so v kaksnem od formula teamov. Enako je bilo na najini poti s taksijem na letališče. Za 40 km poti iz Phuketa do letališča sva plačala 550 THB, kar je precej, če vemo, da npr. avtobus za isto relacijo stane 52 THB po osebi oziroma, da v BKK za enako dolgo pot plačaš maksimalno 300 THB. Ker pa sva od prihoda na Tajsko do zdaj postala malo  “razvajena” in predvsem zato, ker se nama ni ljubilo vstajati ob 4.30 zjutraj, da bi prišla na prvi jutranji avtobus ob 5.30, sva se odločila za to možnost. Mimogrede: uslužbenec na recepciji, ki pokliče taksi, si zato zaračuna 50 THB.

Bangkok

Asian Airways naju je odpeljal na prvotno mesto najinega potovanja, Bangkok.

Na letališču naju je hotel taksist kot običajno spet “nategniti”, pa sva mu lepo razložila, da naj kar vklopi taksimeter in da sva na Tajskem  že kar precej časa in veva, kako potekajo stvari.

Khaosan Road. Poiščeva hotel DD INN, za katerega sva po internetu izbrskala priporočila in uspe nama dobiti sobo. Zajtrk je vključen, na vrhu hotela je terasa z bazenom. Vse je super. In ko odloživa prtljago, naju že posrka ulica. Noro. Tajska, Bangkok – ljubezen na prvi pogled.

Naslednji dan se z ladjico odpeljeva do “zadnje postaje – Central” , od kjer je 50m do Skytraina. Z njim se odpeljeva do nakupovalnega sredisca MBK v poslovnem delu Bangkoka. 7 nadstropij trgovinic in trgovin zahteva celega cloveka in veliko casa .
Utrujena se s taksijem vrneva v hotel. Prerekanju s taksisti o vklopu taksimetra se seveda spet nisva uspela ogniti. Po pocitku in ohladitvi pregretih teles v/na hotelskem bazenu greva posedet v lokal na Khaosan Roadu, kar izkoristiva tudi za fotografiranje nakljucnih mimoidocih “modelov”. Privosciva si se zadnjo masazo. Jutri pa domov.

Slovenija

Še zahvala : čevljarski mojster Cimerlajt mi je zalepil razpadle sandale in zdržali so vso dolgo pot. Do živega jim ni prišla ne vlaga, vročina, morska voda, niti potres (100km od Chiang Raia) . Vedno pravim, ni jih čez (stare) mojstre.

Fotografije: Simona Kramberger in Marjan Laznik