Telefon: 080 88 72
Fotomedia, Marjan Laznik s.p.
Domov / Blodnje /

Fotograf – star a dober (vic … seveda)

Fotograf – star a dober (vic … seveda)

29. 10. 2007 @ 15:52

Ko pride fotograf

Žena in mož sta bila poročena že dolga leta in na vse načine sta se trudila, da bi dobila otroka.

Potem, ko so zdravniki končno postavili diagnozo, da je mož neploden, sta se odločila, da poiščeta nekoga, ki bo zaplodil otroka. Tisti dan, ko bi ta oseba naj prišla na obisk, je mož poljubil ženo in rekel, umaknil se bom za nekaj ur. Moški bi moral priti vsak čas.

Pol ure  kasneje je pozvonilo na vratih in kot nesreča nikoli ne počiva, je bil to fotograf, ki je hodil po bloku od vrat do vrat in ponujal svoje fotografske storitve.

“Dobro jutro, gospa,” je začel prijazno, “ne poznate me, ampak jaz  sem prišel, da bi…”

“Ni treba pojasnjevati, je žena zardela do ušes. Pričakovala sem vas.”

“A res”, je bil fotograf prijetno presenečen. “Veste, jaz delam prav krasne otroške zadeve…”

“To je tisto, kar si jaz in moj mož tako želiva”, je rekla žena.

“No pa sedite že, prosim. kje bova  začela?”

“Prepustite vse meni”, je  rekel fotograf profesionalno…
“Ponavadi začnem kake dvakrat v kopalni kadi, pa enkrat na kavču in morda še ene par v  postelji. Včasih je prav čudovito tudi na tleh, na tepihu dnevne sobe, recimo; resnično je treba stvar ponoviti večkrat.”

“V kadi, pa na tleh?  Ni čudno, da nama z možem ni uspelo…” se je začudila žena.

“Veste, gospa, tako je s tem, je rekel fotograf. Pravzaprav nihče od nas ne more garantirati, da bo uspelo kar prvič in vsakič. Ampak jaz poskusim več  različnih pozicij in sprožim iz šest ali sedem različnih kotov. Prepričan  sem, da boste presenečeni nad rezultati.”

“Upam samo”, je rekla žena  sramežljivo, “da bova hitro šla skozi…”

“Gospa, pri mojem načinu dela si mora moški vzet čas. Jaz bi rad bil noter in ven v petih minutah, ampak potem bi bili, prepričan sem, razočarani… ”

“Ja saj vem”, je gospa kimala  razumevajoče.

Fotograf je odprl kovček, ki ga je nosil s sabo, in izvlekel album s slikami otrok, ki jih je fotografiral. “Tole je bilo narejeno v avtobusu številka štiri, medtem ko je peljal skozi Nove Jarše.”

“O moj bog”, je gospa hrepeneče zavzdihnila in si z robčkom brisala solze.

“In tale dvojčka, poglejte, lepo vas prosim, kako sta čudovita.. ampak z njuno mamo je bilo tako težko delati…”

“A da je bila težavna?” se je začudila gospa.

“Ja, Žal res. Na koncu sem jo moral odpeljati v park, da sem lahko posel opravil, tako kot se šika. Ljudje  so se zbrali okoli in prerivali, da bi videli bolje.”

“A taka gužva je bila?”, je vprašala gospa.

“Ja, pa kar tri ure je trajalo. Ženska je stalno nekaj jamrala in cvilila.”

“Težko sem se zbral. Temnilo se je že in sem moral pohiteti in potem so še golobi začeli, oprostite na izrazu,  srat po moji opremi, tako da sem moral enostavno spakirat…”

“A to mislite resno, da so, hm, kakali po vaši opremi?”

“Ja seveda. No, gospa, zdajle bom pa prinesel trinožnik, da lahko začneva z delom.”

“Trinožnik?”  Gospa je izgledala zelo zaskrbljeno.

“Ja seveda”, je rekel fotograf. “Trinožnik potrebujem, da nanj  postavim svojo mašinco…je prevelika, da bi jo držal med delom.”

“Gospa… gospa… a vam je slabo?”

Share this article

Komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: