Čisto običajno jutro.
Ura ti kriči: »Dober dan. Vstati bo treba«.
Zakaj že?
Ne briga te, ali zunaj sije sonce, ali je mraz. Ti imaš svoje načrte. Velike načrte.
In kaj narediš, ko se ti nič ne da? Vse kar bi moral narediti preložiš na »drugič«. In potem lepo sanjaš, bluziš v neskončnost in se imaš fajn. Ko te slučajno prime, da bi mogoče pa le uredil reči, ki jih odlašaš, se začneš spraševati, kaj vse bi moral narediti in potem ugotoviš, da je tega kar precej in ker si sistematičen človek, je treba najprej narediti sistemski plan.
In med vsem tem te spet mine volja do vsega. In spet malo bluziš, se prekladaš sem in tja, greš malo pogledat na internet, pa maile, pa spet na internet, pa se ti tudi brskati ne da, greš malo gledat skozi okno, dobiš idejo, da bi mogoče šel na kavo. Že hočeš poklicati enega izmed prijateljev, ko ugotoviš, da je brez veze, ker se ti itak nikamor ne da. Pa še toaleto je treba prej opravit. Tvoja poraščena brada bi se ljubila z brivnikom. Pohotnica. O, danes smo pesniško razpoloženi!? Ampak … kdo se bo zdaj bril. Daj no, ne bluzi. Če ne greš nikamor, se tudi briti ni treba. In prekineš klic.
Spet greš malo na internet, maili … malo bloge pogledat. Pritegne te naslov, klikneš, da bi prebral zadevo in ugotoviš … kaj že? Da ti ni do tega, ni koncentracije.
Spet bluziš po internetu … nič pametnega … vklopiš tv … nič pametnega … vmes začutiš lakoto. Nekaj poješ. Internet, tv, okno, internet, mail … spet si lačen. Hrana.
Mogoče bi bil že čas, da se v »cote« vržeš. Tak samo v spodnji majici je malo mrzlo se po stanovanju prekladat.
Kaj pa če bi šel nazaj v horizontalo. Ideja ni slaba stari. Se pokriješ. Oči stiskaš skupaj, da bi zaspal. Uspe ti za kakšnih 10 minut. Ma saj se ti »neja da«. Odvlečeš se spet do računalnika, mogoče je že kaj novega na internetu. Al pa je kaki pametni mail »prišo«. Evoga, res je tu. Eh, pa kaj te toti pošilja, to sem že mesec dni nazaj dobo.
Se ti samo zdi, al bi res nekaj v sebe vrgo. In spet ješ.
In tako mine dan, teden, mesec.
Vmes ugotoviš, da si kako kilo »gor dobo«. Naredo itak nisi nič. Ko si enih parkrat imel voljo, da mogoče pa le bi kaj porihtal, si ugotovil, da se je vsega preveč nabralo. Za to bi potreboval veliko volje, pa je seveda nimaš. Panika. Kaj ti ostane? Še naprej se smiliš samemu sebi, o ubogi, koliko dela imaš, nihče te ne razume. Drugi so krivi, da se ti to dogaja. Itak. Pa valda ja nisi ti kriv!?
In mine leto. Dve, tri. Mogoče štiri. Mine življenje. Ma koga briga?
Živel si pa le!