Fotografska razstava One Sculpture More
Fotografska razstava One Sculpture More (Ena skulptura več) je rezultat sinergijskega ustvarjalnega navdiha slikarke, kiparke, umetnostne zgodovinarke in restavratorke, mag. Theresie Fauland Nerat iz Gradca in poklicnega fotografa Marjana Laznika iz Maribora, predstavljajoč hkrati dopolnitev večletnega mednarodnega likovnega projekta Four Seasons – Two Continents (Štirje letni časi – dva kontinenta), ki ga je umetnica pred časom predstavila po razstaviščih v Avstriji in Ciudad Mexicu.
Nedavno je samostojno razstavljala tudi v galeriji Media Nox Mladinskega kulturnega centra Maribor, kjer je predstavila plastike iz omenjenega projekta (Four Seasons First – Najprej štirje letni časi) skupaj z vijoličastimi slikami v tehniki akrila na platnu (Then Violet – Nato vijolična). Vijolična barva namreč označuje umetničino najnovejšo monokromatično, abstraktno asociativno slikarsko fazo, kjer upodablja nenavadne vozlaste oblike asocirajoč po eni strani na organske kačaste like, po drugi pa na lebdečim peresom podobne skupke v raznovrstnih kompozicijah, za razliko od stiliziranih antropomorfnih, zoomorfnih in vegetabilnih likov večjih dimenzij v smislu členastih aglomeracij, ki jih upodablja v kiparskem mediju z različnimi, tudi mešanimi materiali, izrazno zmeraj v okviru sinteze med geometrijsko in organsko abstrakcijo. Hkrati ustvarja neobičajne, kreativno zasnovane kose pohištva na prehodu v nadrealistično obravnavanje stvarnosti, navezujoč na svoj restavratorski poklic.
V pričujoči fotografski razstavi sta Marjan Laznik in Theresia Fauland Nerat ustvarila harmonično izrazno součinkovanje, kjer se umetnica simbolično predstavlja kot dodatna skulptura (One Sculpture More), ob personificiranih upodobitvah letnih časov z domišljijskimi poimenovanji: Zrcalo pomladi, Poletni veter, Gospa jeseni in Angel zime. Delovni naslov razstave se je sprva glasil Fifth Season, saj umetnica hkrati pooseblja neobstoječi peti letni čas, pri čemer je v ospredju njena intimna povezava z osebno izpovedno poglobljenimi umetninami, kar je Marjanu Lazniku uspelo celovito zajeti skozi fotografski objektiv.
Laznik, čigar posnetki sodijo tako v kontekst dokumentarne kot kreativne fotografije, se ob portretni motiviki najraje posveča motivom iz narave, bodisi v barvni ali črno beli tehniki, kjer najde zmeraj nove navdihe, kot očitno posledico poklicne deformacije stalnega oprezovanja. Njegovo novejše ustvarjalno obdobje označuje pogosta navzočnost na likovnih kolonijah, kjer se v družbi slikarjev in kiparjev tudi sam preobrazi v likovnega ustvarjalca z nekoliko drugačnim orodjem, pri čemer v poklicno izpričani vlogi portretista upodablja udeležence med delom, pogovorom, počitkom ali pripravljanjem platen, barv in čopičev, pri čemer se vživi v vsakega posameznika ter skuša poudariti njegov značaj ali razpoloženje, bodisi v naključnih trenutkih bodisi v napravljenih pozah.
Tovrstne izkušnje so uspešno pripomogle k realizaciji umetničine ideje, da bi ob svojih kipih pozirala gola pred fotografskim objektivom, poudarjajoč svojo eksistenčno (fizično, čustveno, duhovno) povezavo z lastnimi umetninami, saj sama pravi, da gre pri umetniškem izražanju za najintimnejše ustvarjalno dejanje na sploh. Marjan Laznik se je zato osredotočil predvsem na prodorne umetničine oči in njenih skulptur nežno dotikajočih se dlani, poigravajoč se s kontrastnim učinkovanjem svetlobe in teme z mestoma ostrimi, mestoma mehko prelivajočimi se prehodi, kot bi šlo za reminiscence na klasično ikonografijo, kjer sta oko in dlan odraz človekove duše, sence pa simbolizirajo večni boj med dobrim in zlim.
Mario Berdič, likovni kritik