Telefon: 080 88 72
Fotomedia, Marjan Laznik s.p.
Domov / Blodnje /

Smo fotografi res tako čudni ljudje?

Smo fotografi res tako čudni ljudje?

11. 11. 2006 @ 12:37

Navedba avtorja fotografije

Pravkar me je klical bivši sodelavec Marko, me povprašal kako je “izpadlo” jutranje fotografiranje varnostnikov na prevozu denarja in mi “mimogrede” omenil, da v ateljeju, kjer pripravljajo novo knjigo o varovanju, komplicirajo glede podpisa fotografij.

Že spet ista pesem! Razumem, da ne bodo pod vsako fotografijo napisali avtorja fotografije, čeprav bi tudi to lahko, bo pač na koncu knjige pisalo “Fotografije: arhiv varnostnih služb”. Vprašam ga, v čem je razlika, če potemtakem napišejo “Fotografije: Marjan Laznik, arhiv varnostnih služb”. Odgovora ni vedel, zato se dogovoriva, da bom kontaktiral atelje. Me pa res boli kita, če ostali fotografi (če so seveda sploh seznanjeni s tem, da bodo njihove fotografije uporabljene v knjigi) ne zahtevajo, da so podpisani. Sam pri tem vztrajam, saj je to navsezadnje tudi moja pravica.

Sem zaradi tega res čuden?

Žal je res prava štala s tem podpisovanjem avtorjev pod fotografijami, kar pa je samo odraz pravega stanja glede fotografije in avtorskih pravic pri nas. O tem sem itak že pisal v enem od prejšnjih prispevkov, nič pa ne škodi, če malo ponovimo. Verjetno bi se stanje bistveno popravilo, če bi nas bilo več takšnih “komplikatorjev”, ki bi težili s podpisovanjem oz. objavo opravičil, takrat ko so nas “pozabili” podpisati.

O tem sva pred nekaj dnevi na jazz festivalu Izzven debatirala tudi z Žigo Koritnikom (desno na fotografiji, ki jo je posnel Matej Štalcer, skupaj z avtorjem tega prispevka), za katerega vem, da je “borec za tovrstne pravice”. Oba sva se strinjala, da je treba vztrajati in obenem širiti zavest še drugim fotografom, da ne bomo samo osamljeni jezdeci. V množici je moč.
Da to ni osamljen primer, prej bi lahko rekel, da pogost pojav, mi je na včerajšnji kavici in debati o tej temi zatrdil tudi Nenad. Pravi: “Urednik me pri prvi objavi fotografije v časopisu še podpiše, pri vseh morebitnih naslednjih objavah pa je fotografija arhiv časopisa. Seveda tudi ni sledu o morebitnem honorarju za objavo”. In potem ga vprašam: “In kaj v zvezi s tem storil?” To je to? Ključno vprašanje.
Od jamranja k dejanjem, edino to je naša rešitev.

Rešitev težave!?

Še za tako dobro zamišljen načrt se lahko zgodi, da rezultati niso po pričakovanjih. Poglejmo primer. Navado imam, da svoje fotografije opremim s “file infom”, torej vpišem podatke o tem, kje je bila fotografija posneta, kaj je na njen, kdo je avtor, ipd. Če vem, da bo šla fotografija v tisk, jo shranim tako, da napišem npr: “Slika_001-foto-marjan_laznik.jpg”. Potem sliko pošljem npr. po elektronski pošti, v katero med drugim napišem: “Prosim, da me pod fotografijo podpišete: Marjan Laznik”. Ko odprem revijo ali časopis, najdem svojo sliko in pod njo zagledam napis: Foto: Miran Laznik.

Pa tako dober načrt sem imel!

Preberite tudi: Osnovni podatki o avtorskih in sorodnih pravicah

Share this article

Komentar

%d bloggers like this: