Stara družinska fotografija, videokaseta s šolske prireditve, zvočni posnetek glasu bližnjega ali arhiv podjetja niso le predmeti, ki čakajo v predalu. V njih so obrazi, kraji, delo, navade in trenutki, ki jih ne moremo ponoviti. Ko nosilec zbledi, se poškoduje ali zanj ne najdemo več delujoče naprave, lahko izgubimo tudi del zgodbe, ki jo nosi.

Svetovni dan avdiovizualne dediščine, ki ga obeležujemo 27. oktobra, nas vsako leto spomni, da dediščina ne nastaja samo v velikih arhivih, muzejih in medijskih hišah. Nastaja tudi doma, v družinskih albumih, fotografskih zbirkah, društvenih dokumentacijah in poslovnih posnetkih. Prav zato je smiselno gradivo začeti varovati, preden postane nedostopno.

V Fotomedii že vrsto let skrbimo, da pomembni spomini in arhivi ne ostanejo ujeti v občutljivih ali zastarelih nosilcih. Stare fotografije, negative in diapozitive digitaliziramo, po potrebi retuširamo in znova natisnemo. Avdio- in videokasete pa presnamemo v digitalne datoteke, ki jih je mogoče ponovno uporabljati na sodobnih napravah.

Na prvi pogled je digitalizacija preprosta: fotografijo poskeniramo, kaseto presnamemo ali diapozitiv pretvorimo v digitalno sliko. V resnici je pomembno predvsem to, kako postopek izvedemo in kaj z gradivom naredimo po njem.

Pri stari fotografiji najprej ocenimo njeno stanje. Barve lahko z leti zbledijo, na površini se pojavijo praske, madeži ali razpoke, papir pa se zaradi vlage in svetlobe spremeni. Pri videokasetah in avdio kasetah je izziv drugačen: magnetni zapis se stara, trak se lahko poškoduje, naprave za predvajanje pa postajajo redke. Negativi in diapozitivi imajo svoje posebnosti, od prahu in prstnih odtisov do barvnih odklonov, ki jih povzroča staranje filma.

Zato je kakovosten digitalni zajem temelj vsega nadaljnjega dela. Šele iz dobro zajete datoteke lahko pripravimo uporaben posnetek za ogled, tisk, deljenje ali objavo. Pri pomembnih fotografijah in arhivskem gradivu je to tudi priložnost, da ga pregledamo, uredimo in mu dodamo podatke o času, kraju ter ljudeh na posnetkih.

Pri družinskih fotografijah najprej pomislimo na njihovo osebno vrednost: na stare starše, rojstne dneve, potovanja, poroke in otroštvo. Toda takšni posnetki s časom postanejo tudi dragoceni zapisi vsakdanjega življenja. Na njih niso samo ljudje, temveč tudi domovi, ulice, oblačila, poklici, prazniki in kraji, ki so se spremenili.

Digitalizacija omogoči, da takšne podobe znova zaživijo. Družina jih lahko pogleda skupaj, dopiše imena in datume, jih pošlje sorodnikom ali pripravi novo fotografijo za album. Hkrati se izvirnik manj uporablja in je zato manj izpostavljen poškodbam.

Pri pripravi gradiva je dobro ohraniti ovojnice, zapise na zadnji strani fotografij, datume, zaporedne številke in prvotni vrstni red v albumu. Ti podatki so pogosto enako dragoceni kot sama podoba. Čez leta lahko prav zaradi njih ugotovimo, kdaj in kje je fotografija nastala ter kdo je na njej.

Poslovni arhiv ni sestavljen samo iz pogodb in poročil. Fotografije ob otvoritvah, gradnji, obletnicah, predstavitvah izdelkov, zaposlenih in dogodkih pripovedujejo zgodbo podjetja. Enako velja za društva, šole, kulturne ustanove, športne klube in druge organizacije. Avdio posnetki, videokasete, diapozitivi in tiskane fotografije so lahko edini vizualni ali zvočni dokaz njihovega dela v določenem obdobju.

Takšno gradivo je uporabno ob jubilejih, pripravi razstav, izdaji publikacije, prenovi spletne strani ali pripravi predstavitve. Da bi ga lahko učinkovito uporabili, mora biti pregledno in dostopno. Če je razpršeno po omarah, škatlah in starih nosilcih, je njegova vrednost pogosto skrita, čeprav je vsebinsko zelo pomembno.

Za organizacije je smiselno, da pred začetkom določijo prednostno gradivo. Med prve sodijo najstarejši in fizično najbolj občutljivi nosilci, posnetki, ki se pogosto uporabljajo, ter zbirke, pri katerih bi se lahko izgubili podatki o avtorju, času in vsebini.

Pri tiskanih fotografijah so največja tveganja bledenje, praske, vlaga in trganje. Z digitalnim zajemom, po potrebi z retušo, ter s skrbno hrambo izvirnika lahko takšno gradivo zaščitimo in znova uporabimo. Pri negativih in diapozitivih so ključni čistoča, kakovostno skeniranje in smiselno shranjevanje glavne datoteke ter kopije za vsakdanjo uporabo. Pri avdio kasetah so pogoste težave staranje traku, poškodbe in pomanjkanje predvajalnikov, zato je pomembno pravočasno presnemavanje in jasno poimenovanje zvočnih datotek.

Pri videokasetah, kot so VHS, VHS-C, S-VHS, MiniDV, Video8 in Hi8, se poleg staranja magnetnega traku hitro pojavi še težava zastarelega formata. Presnemavanje v digitalno datoteko omogoči, da posnetke znova predvajamo, uredimo in varnostno kopiramo brez nadaljnje obremenitve kasete.

Digitalna datoteka je odlična za uporabo, vendar izvirnika ne smemo obravnavati kot nepotrebnega. Stara fotografija, negativ, diapozitiv ali kaseta je izvorni dokument svojega časa. Digitalizacija nam omogoči, da vsebino uporabljamo brez pogostega rokovanja z izvirnikom, hkrati pa ohranimo možnost, da se k njemu pozneje vrnemo z novimi postopki ali z novim razumevanjem njegove vrednosti.

Po digitalizaciji zato priporočamo, da izvirnik očistite le toliko, kolikor je varno, ga jasno označite in shranite v suhem, stabilnem prostoru, zaščitenem pred svetlobo, vročino in vlago. Digitalnih datotek ne pustite samo na enem računalniku ali enem ključku. Glavno datoteko in kopijo za uporabo shranite na ločenih mestih ter poskrbite, da jih boste znali najti tudi čez leta.

Že med pripravo gradiva si pomagajte s preprostim seznamom: kaj je na posamezni fotografiji ali kaseti, približen datum, kraj, imena ljudi in posebnosti. Tudi kadar nimamo vseh podatkov, je kratek zapis veliko boljši kot neoznačena mapa z imenom »Staro«.

Sodobna orodja lahko pomagajo odstraniti del prahu, popraviti ton fotografije, zmanjšati šum ali izboljšati poslušljivost zvočnega zapisa. Pri tem pa mora biti merilo vedno spoštovanje izvirnika. Namen obnove je, da vsebino bolje vidimo ali slišimo, ne da bi ustvarili novo preteklost.

To je posebej pomembno pri dokumentarnih in institucionalnih posnetkih. Kadar posegi presegajo osnovno čiščenje in tonsko ureditev, je smiselno ohraniti tudi neobdelano digitalno datoteko. Tako ostane jasna razlika med izvirnim zajemom in različico, pripravljeno za ogled, tisk ali objavo.

Digitalizirano ne pomeni samodejno tudi varno arhivirano. Datoteko je treba smiselno poimenovati, shraniti na več mestih in občasno preveriti, ali jo lahko še odpremo. Izvirnik pa naj ostane skrbno shranjen.

Velik arhiv je lahko videti nepregleden, zato ga ni treba urediti v enem dnevu. Začnite s pregledom in ločite fotografije, negative, diapozitive, avdio kasete in videokasete. Nato izberite manjšo, vsebinsko povezano skupino: družinski album, fotografije ob obletnici podjetja, posnetke ene prireditve ali kasete, ki jih želite ponovno pogledati.

Najprej rešujte gradivo, ki je fizično najbolj občutljivo ali za katero doma oziroma v ustanovi nimate več ustrezne naprave. Ob tem ohranite prvotni vrstni red in zabeležite vse, kar že veste o vsebini. To bo pozneje močno olajšalo iskanje in uporabo datotek.

V Fotomedii digitaliziramo stare fotografije, negative in diapozitive, po potrebi izvedemo retušo ter pripravimo nov tisk. Presnemavamo tudi avdio- in videokasete v digitalne datoteke za uporabo na sodobnih napravah. Tako zasebniki ponovno dostopajo do svojih spominov, podjetja in ustanove pa začnejo urejati gradivo, ki je pomembno za njihovo identiteto in prihodnje predstavitve.

Če imate negative ali diapozitive, vam bo pri razumevanju postopka pomagal naš vodič Kako skenirati diapozitive: praktičen vodnik.

Za digitalizacijo starih fotografij, negativov in diapozitivov ter za reprodukcije in preslikave se obrnite na Fotomedio. Če želite ohraniti posnetke na avdio- ali videokasetah, preverite aktualne možnosti na strani digitalizacija in presnemavanje kaset.

Najboljši trenutek za začetek je, ko gradivo še lahko brez težav odpremo, pogledamo ali predvajamo. Tako lahko stare nosilce razbremenimo, zgodbe pa pripravimo, da bodo dostopne tudi jutri.