Telefon: 080 88 72
Fotomedia, Marjan Laznik s.p.
Domov / Zapisi s potovanj /

Novemberski Portorož

Novemberski Portorož

Minule praznične dni naju je pot zanesla na obalo. Privoščila sva si nekajdnevni dopust in hkrati sodelovala v humanitarni akciji Radia City in Turistične agencije Sonček. Že na dan odhoda naju je zjutraj pričakal sonček in na poti proti Primorski se je temperatura zraka samo še dvigovala. Kaj češ boljšega.

Ustavila sva se v Izoli, ki deluje domače in prijazno. Sprehodila sva se po obali ter popila daleč najboljšo belo kavo v tem letu. Navajena velike bele kave, kakor jo poznamo v Mariboru, Celju ali Ljubljani, sva se spraševala, kako naročiti takšno kavo. Odgovor na to vprašanje sva dobila šele na dan odhoda, ko mi je sestrin fant Simon, sicer domačin razložil, da moraš naročiti: “Belo kavo, kot jo imajo v Ljubljani”.

Hotel Lucija

Hotel Lucija, v katerem sva bivala, bi sicer moral biti že v prenovi in je verjetno v svoji zgodovini doživel tudi že veliko boljše čase. A ker glede tega nisva preveč občutljiva, s tem nisva imela posebnih težav. Sicer so sobe (še kar) čiste, osebje prijazno, zajtrki dovolj pestri in raznoliki.

Zna pa biti, vsaj kar zadeva hrano, v tem izven sezonskem in prazničnem času problem. Glede na minule izkušnje s Portorožem, sva zavila v kantino Fritulin, kjer je običajno hrana odlična, pa tudi s cenami ne pretiravajo. Žal tokrat ni bilo tako. Sipin golaž je sicer bil na nivoju, žal pa tega ne morem trditi za škarpeno, ki je imela okus po postanem. Sva pa zato naslednji dan dobro jedla v sicer “portoroško – mariborski” mehiški restavraciji, kjer je celo osebje s “totega” konca. Na sprehodu sva nato še odkrila peka kostanjev, ki je kostanj pekel kar na plinu. Kljub zasoljeni ceni, sva si privoščila škrnicelj kostanjev, ki pa so bili vredni svoje cene. Bili so slastni in zdravi, med njimi ni bilo enega takšnega, ki bi ga bilo treba zavreči. Z grenkobo sem se spomnil na “mariborski” kostanj, pri katerem lahko ob nakupu 1 litra polovico zavržeš.

Gostilna Korte

Za finale sva si pustila gostilno v notranjosti, istoimensko gostilno v kraju Korte, v katero naju je pot zanesla na priporočilo prijatelja. Matic nama ni dal samo točnih navodil, kako se tja pride, pač pa tudi, kaj naj naročiva. Torej sva poskusila juho Bobiči, potem še široke rezance s tartufi in za finale jabolčno krostato. Mateja in Simon sta vztrajala pri kalamarih, ki pa so tudi bili nadpovprečni. Njami, prav zares. Da je gostilna na dobrem glasu smo opazili že pri prihodu, saj je bilo težko najti parkirni prostor, kaj šele prosto mizo. Torej, če vas pot vodi na obalo in ste povrhu vsega še lačni, zavijte v Korte. Tja vodijo poti iz Izole in Portoroža.

Share this article

Komentar

%d bloggers like this: