Telefon: 080 88 72
Fotomedia, Marjan Laznik s.p.
Domov / Blodnje /

Zdaj sem pravi Slovenec

Zdaj sem pravi Slovenec

Prvič na Triglav

Po večletnih neuspelih dogovarjanjih in intenzivnih čustvenih pritisk v zadnjih dneh,  je očetu vendarle uspelo, da me je omehčal in pripravil do tega, da sem rekel “da”.  “Te pa greva na toti Triglav“.

In sva šla. Odpeljala sva se (skoraj) do Aljaževega doma v Vratih, kjer sva pustila avtomobil, nato pa peš naprej mimo znamenitega klina (spomenika padlim partizanom gornikom) po Tominškovi poti v smeri proti Triglavu oziroma proti Domu Valentina Staniča . Nizka oblačnost nama je preprečevala pogled v višave, a nama je bilo obljubljeno, da bo “zgoraj” zagotovo sonce.

Skozi gozd se pot strmo dviga in kmalu sva bila iz začetnih 1015 m pri kamnu, ki označuje višino 1700 m. Po uri in pol hoje gozd postane redkejši, kmalu prispeva do začetka plezalnega dela poti. Potem pa klini in zajle (po slovensko pletenice) – še dobro, da sva imela rokavice.
In potem sonce. Nad nama se pokaže temno modro nebo, desno od naju pa Škrlatica zavita v snežno bele meglice, oblake. Naenkrat se je vse zdelo bistveno lepše. Veselo sem pritiskal na sprožilec fotoaparata in ni mi bilo žal, da ga prenašam s seboj. Sicer sem vzel samo en objektiv, za katerega se mi je zdelo, da bi moral zadostovati, kasneje se je pokazalo, da ne bi bilo slabo imeti tudi še kakšnega drugega, hi hi.

Srečava nekaj planincev, ki se vračajo v dolino. Veliko je tujcev, po govorici sodeč Slovakov, Čehov, Nemcev, Italjanov in drugih. Oče mi pove zgodbo o mahu, za katero pa se kasneje pokaže, da vsaj v področju Triglava očitno ne drži. Nekdo je nekoč v Planinskem vestniku zapisal, da je prijaznost in pozdravljanje v soodvisnosti od mahu. V visokogorju, kjer ga je veliko, se ljudje, kadar se srečajo, pozdravijo in poklepetajo. Po 10 ali 15 minutah gre sicer vsak svojo pot, a ostane občutek, kot da si srečal ali spoznal novega prijatelja. Malo nižje v gorah, se ljudje samo še pozdravijo, v mestu pa skoraj vsak pogleda čudno, če na cesti pozdraviš neznanca. Midva, sva na poti srečala vse vrste ljudi. Žal tudi takšne, ki sploh niso pozdravili oz. odzdravili.

Saj sonce je “fajn”, samo ne v kombinaciji, ko žge na tvojo glavo v popolnem brezvetrju, ti pa natovorjen kot kakšen osel (pravijo, gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor :-) ) korakaš po razbeljenih skalah. Še posebej ne, če se ne počutiš popolnoma zdravega in se tvoj dan začne z napitkom Lekadola. Zato sem se zelo razveselil, ko sem ugledal planinski dom, cilj prvega dne. Seveda se kasneje nisem dal prepričat, da bi šel še do 30 min oddaljenega Begunjskega vrha in je oče šel sam. Jaz pa relaksacija in nabiranje moči za naslednji dan.

Ko smo zvečer posedali pred kočo in opazovali proti Jalovcu, za katerega se je skrivalo sonce, smo zagledali trop kozorogov.  Bilo jih je 6 in mirno so se pasli v naši bližini. Mislim, da je to bilo prvič, da sem to žival videl v naravi. Ta dan sva videla tudi nekaj gamsov, ki jih tudi ni preveč motila prisotnost ljudi.

Ne pomnim, kdaj pred tem sem šel spat ob 21.uri, a očitno je napor in ne najboljša pripravljenost naredila svoje. Dobila sva sobo s “plazmo”, kar v prevodu pomeni, da si ob pogledu skozi okno videl Triglav v vsej njegovi lepoti. Še posebej je bil pogled lep zjutraj, ko je bila gora obsijana od jutranjega sonca.

In potem zajtrk, spet doza Lekadola in pot pod noge. Čez eno uro, sva že na Kredarici, kjer odloživa nahrbtnike in v manjše nahrbtnike zloživa najnujnejše reči: vetrovka, majica za preobleč, pijača, fotoaparat. Ko pogledam proti steni, mi ni popolnoma vseeno. Strmo se dviga kvišku, mene pa bolj kot to, kako bom prišel gor, skrbi, kako bom prišel dol :-)

26.avgusta 2009 ob 9 uri in 10 minut sem pristopil na vrh Triglava in (menda) tako postal čisto pravi Slovenec.
Moj prvi obisk Triglava, očetov 61-ti (ja, prav sem napisal: enainšestdeseti :-) ) Po dolgem času me je ata spet enkrat namlatil, tokrat spet čisto neupravičeno :) Sem pa zato dobil priznanje, kar tudi ni kar tako.

Pot navzdol (čez Prag) je bila po mojih pričakovanjih. Neutrjenost, pomanjkanje rekreacije, posledično razbolele mišice, potem pa še kolena, pa prsti na nogah, skratka … če se ne bi zavedal, da na nek način moram v dolino, bi verjetno ostal kar nekje na sredini poti. Po moje sem celo porušil rekord v najdaljšem možnem času sestopa :-)

Share this article

Komentar

%d bloggers like this: